V filmu Playtime, kritičnem komentarju novoveške vere, da predstavlja nezadržni tehnični razvoj že sam po sebi napredek človeštva, je Jacques Tati leta 1967 prikazal tudi sodobne popotnike, turiste ter druge ljudi, ki uporabljajo javni ali zasebni prevoz. Ključna prispodoba potovalnega babilona je zanj prebijanje skozi labirint odsevov in odsevanih odsevov v zrcalnih površinah prevoznih sredstev in modernih arhitektur. Film je nastajal skoraj desetletje in za kulise so porabili okoli 1200 kvadratnih metrov stekla, zato ni čudno, da je Tatijev popotnik ujet vanj. Čeprav so prometna sredstva vedno bolj transparentna, so še vedno kletke, ki človeka ne vklepajo samo fizično, ampak je ujet prav v blesku njihove prosojnosti. Zato gospod Hulot tipaje išče svojo pot skozi prostore varljivih videzov in odsevov, ki se kažejo kot prividi, prevara in utvara. Kolažirano kadrirani posnetki Romine Dušić dokazujejo, da je v prevoznem sredstvu vsakdo podoben gospodu Hulotu. Naravno dojemanje sveta je prilagojeno hitrosti človekove hoje, morda celo teka. Naj smo danes še tako vajeni večje hitrosti, ta vedno spreminja percepcijske mehanizme, saj se koti pogleda menjajo prehitro, da bi jim razum lahko sledil, določanje opornih točk položaja telesa zahteva periferno videnje, oblike negibnih stvari se zaradi našega premikanja spreminjajo, hitrost jih zabrisuje itn. Okna prevoznih sredstev so površine, ki, kot Magrittove slike, presevajo zunanjost in hkrati na sebi lovijo obrise notranjosti in v posebnih priložnostih morda celo zrcalijo videz zunanjosti, ki pada na njih skozi odprtine nasprotne strani. Popotnik je ujet v hitro spreminjajoči se kalejdoskop nematerialnih odsevov, ki mu spodmikajo oporne točke koordinat, po katerih se je vajen orientirati. Že preprosto dejstvo da, ko v stoječem vlaku opazimo, kako se vlak poleg nas začne premikati v nasprotno smer, za nekaj trenutkov ne vemo, kateri vlak se premika, priča, da je naše čute, kljub vsem sodobnim izkušnjam, še vedno mogoče zlahka ukaniti. Romina Dušić torej dokumentira čutne prevare, ki jih povzročajo zrcalne površine. Te so past za oko, v njih se izgublja naš pogled in ko drugi čuti ostanejo brez njegove opore, je človek ujet. S takim simbolnim razbiranjem bi lahko njene fotografije uvrstili v tisto zvrst umetniških, predvsem filmskih, likovnih in literarnih del, ki izhajajo iz kontradiktorne metafore s katero enačijo potovanje – po svojem značaju osvobajajočo dejavnost – s človekovo utesnjenostjo. Ta metafora seveda ne preseneča kadar gre za antropološko razlago nujnega sožitja naključnih ali organiziranih potnikov, »obsojenih« na skupno bivanje v prostorsko omejenem prevoznem sredstvu ali ob prometnem zamašku. Ob vsakodnevnih odhodih na delo in prihodih domov ali skupinskih potovanjih so čuti navadno že tako otopeli, da tudi zrcalne površine ne učinkujejo več. Ljudje bolščijo predse, ne zdrznejo se ob odblesku, zanimivost in lepota zbežita mimo in končno prezrejo celo lastni odsev. Na srečo je Romina Dušić ostala občutljiva prav za tiste skrivne poglede in hipne prebliske, nad katerimi se še vedno navdušujejo otroci, odrasli pa so se jim iz spodobnosti odrekli, saj so večplastni odsevi v zrcalnih površinah, postavljenih vzporedno ali pod različnimi koti, najbolj prefinjeni pa tudi najbolj nesramežljivi voajeristični dispozitiv. Kar nam razkrivajo je vedno dvoumno, kajti s tem da ne pokažejo linearne resnice, odpirajo prostor domišljiji, presoji, sramu, včasih morda zgražanju, lahko pa celo želji. Nenadni odblesk se namreč v očesu enako hitro, kot se pojavi, tudi izgubi in podoba se spremeni, izgine ali sprevrže v svoje nasprotje; tisto, kar nas je morda pritegnilo, nas odbije ali pa se je nekaj grdega hipoma spremenilo v lepo. Prikriti pogled, v katerem smo videli drugega kradoma in samo za tren, lahko fiksira samo mehanski posnetek. V tem je podoben pravljici ali čarovniji in veseli me, da si avtorica tega ne pusti odvzeti.
Jure Mikuž
