Ob razmišljanju o fotografiji se vedno ukvarjamo s stvarmi iz resničnosti in z resničnostjo samo. S postavljanjem v kontekst umetnosti, se fotografija sooča z ostalimi tehnikami. Z njimi vzpostavlja razmerja ter išče svoje specifičnosti in indentiteto. Pogosto se v tem iskanju vzpostavljajo predvsem meje, znotraj katerih kaj hitro prevladajo merila, ki niso tipično fotografska. Nato pa ravno te meje, omejitve prevzamejo vlogo bistva in določajo polja fotografskih raziskovanj. Namesto kritičnega vzpostavljanja razmerij do resničnosti, se vse prevečkrat dogaja, da fotografska dela zgolj v multiplikaciji božajo kožo, površino stvari, ki se na podobi zrcalijo. Odmik od malikovanja stvari iz fizične resničnosti in prisotnost predmetov, krajev, oseb, prostora in časa je lahko skozi fotografijo mogoč le v procesu njihove abstrakcije. Z analitičnim pristopom do samega medija, njegovih lastnosti in funkcionalnosti, premisleka o možnostih ter prečenja sprejtih meja, nekateri umetniki razpirajo drobovje fotografske tradicij in ustvarjajo svoja, avtentična dela. Za razumevanje pristopov, ki so predstavljeni na tej razstavi, se moramo spustiti globoko v izvor fotografije in preizprašati lastno izročilo. Vanj moramo podvomiti in sprejeti misel, da fotografija in camera obscura nista izvorno neposredno povezani in da sledita idejama, ki sta si v diametralnem nasprotju. Camera obscura je za opazovalca pred iznajdbo fotografskih tehnologij pomenila predvsem odmik od pojavov v zunanjem svetu, izstop iz njega ter možnost zgolj optičnega opazovanja, ki ne vključuje doživljanja z ostalimi telesnimi čutili. Njen namen ni bil ustavljanje časa, temveč izstop iz njega in iz izolirane sobe spremljati njegovo delovanje. Na drugi strani pa stoji zamrznitev podobe, ki temelji na človekovi potrebi po prisvajanju stvari, potrebi po bližini in prisotnosti. Dihotomija fotografske podobe iz camere obscure, ki, nasprotno od čiste prisotnosti slikarske podobe, združuje prisotnost in odsotnost, je izvor frustracij ob nenehnem poskušanju prisvajanja in očitne nemoči pri tem. Edino kar človeka lahko pomiri, je le slepa vera in malikovanje indeksalnosti fotografske podobe. fotografije, ki izvirajo iz pogleda camere obscure, praviloma poskušajo prikriti svoj izvor, svoj proces. Ne pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, želijo biti čimbolj prozorne. Živijo v intencionalnosti odpeljati svojega gledalca nekam drugam ne soočiti se z njim iz oči v oči z iskrenostjo čiste prisotnosti. Varljivost fotografske podobe se na prvo misel zazdi celo njena ključna lastnost in posebnost pred drugimi vizualno upodabljajočimi tehnikami, vendar ne smemo pozabiti na preko dva tisoč let star mit o varljivosti in prosojnosti slikane podobe. V sodobni čas postavljen mit postane čudenje podobi, ki izgleda kot fotografija. Naj gre pri tem za realistične slikane upodobitve ali računalniško grafiko. To čudenje izvira predvsem iz nekritičnega pristopa k fotografskemu mediju in njegovi prisotnosti v svetu stvari. Gre namreč za medij, ki je bil nekoč označen za najbolj demokratičnega in je danes, z vso nekritičnostjo do vere in malikovanja vred, tudi tako zelo vseprisoten.
Po drugi strani pa se kot osamelci nad sijajno gladino morja oceana fotografskih podob dvigajo iskrena soočanja s samim medijem, iz katerih se potem ne rodijo varljive fotografske podobe, temveč fotografije, ki medij zavestno izkoriščajo in razgaljajo njegove značilnosti. Te fotografije niso obremenjene s fotografsko čistostjo pristopa, ki izvira iz zastrtega pogleda prozorne fotografije. Namesto tega se postavljajo v resnični svet s čisto prisotnostjo in ga nagovarjajo neposredno, brez skrivalnic, z neprozorno površino. Ne sklicujejo se na svojo fotografsko ekskluzivnost, kakor to v patetičnem krču počnejo fotografije iz obrtniške sterilnosti, temveč so pred nami v svoji duhovni in telesni razsežnosti.
Na razstavi prisotna dela izhajajo iz različnih fotografskih tradicij in bi jih lahko označili z raznimi etiketami, ki jih poznamo iz poskusov fiksiranja umetniškega dela v znane sheme. V resnici pa oznake kot so krajina, tihožitje, fotogram ali kolaž o samem delu ne povedo praktično ničesar. Prijemom, katerih se avtorji poslužujejo pri svojem delu s fotografijo, z lahkoto najdemo izvore v pregledu zgodovine, vendar jih soočajo s pojavi v sodobnem življenju in ne zgolj v različici ponovijo vzorec iz preteklosti. Vsem delom je skupen odločen odklon od neposredne reprezentacije objekta iz stvarnega sveta, iz resničnosti, ki jo je v nekem prostoru in času zabeležil medij. Poleg tega vzpostavljajo jasna razmerja med reprezentiranim svetom ter neposrednim soočenjem gledalca in fotografije.