Strategije konstrukcije fotografske podobe kot avtonomnega objekta so lahko različne, s tem da sledijo različnim pristopom v dojemanju avtonomnosti. Romina Dušić že ves čas razmišlja o fotografiji kot podobi, ki se ne nanaša na nek zunanji svet. Gradi jo neposredno iz svoje notranjosti v ekspresiji občutkov in samo občutkov. Odstranjena je vsaka zgodba, ki bi jo fotografija lahko vsebovala in tudi prostori, ki jim lahko najdemo analogije v stvarnem svetu so zgolj domišljijsko naključje gledalca. Zato je nujno, da podoba prevzema obliko, ki spominja na rešitve modernistične abstrakcije. A če se v teh terminih lahko spominjamo fotografskih iskanj abstraktnih oblik v naravi že od zgodnjega 20. stoletja dalje, vzpostavlja Romina Dušić popoln obrat. V njenih fotografijah se razpoznavne oblike spremenijo v abstrakcijo. V njih ni čudenja naravi in njenim oblikam, temveč so oblike, ki jih je avtorica vzpostavila sama s postopkom, ki bi ga najlaže označil kot reciklažo. Surovino iz stvarnega sveta je s poetskimi mlini predelala v subtilno in samosvojo snov.
