Brzenje časa, naša zazrtost v novosti, hlastanje po iluziji napredka in še marsikaj drugega so oddaljili od nas leto 1910, ko je Vasilij Kandinsky naslikal prvo abstraktno sliko. Najbrž se marsikomu teh dobrih sto let zdi mnogo, a s stališča zgodovinarja je to eno čisto navadno stoletje, ki je popolnoma enakovredno kakemu drugemu. Edinstvenosti ne moremo odreči nobenemu obdobju na časovnici, lahko pa poudarimo njegove značilnosti. Naše je zaznamovano s strmo rastjo izkoriščanja nafte, povečanjem proizvodnje hrane, človeške populacije in ne nazadnje tudi količino tehnoloških odkritij, kakor jih zgodovina ne pomni. Danes imamo možnost beleženja podatkov v nepredstavljivih količinah in se bolj zanašamona zunanje spominske enote, kot na lastne možgane. Kljub neizmernim podatkovnim bazam, knjižnicam informacij, jasna rekonstrukcija preteklosti, sestavljanje zgodbe, ki ji pravimo zgodovina, ni nič bolj enostavno, kot v preteklosti. V njeno objektivnost so tako kot danes vedno dvomili ali verjeli, čeprav je zgodovina kot znanost nekaj časa poskušala svojo interpretacijo preteklosti oznanjati kot resnico o resničnosti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi fotografiji, ki je po mišljenju bila, in v splošnem je še vedno, dedinja novoveških naturalizmov. Oznako, ki je izpeljana iz Cankarjeve Sistematike stila, je tu potrebno jemati s kančkom ironije. Ravno pri fotografiji se namreč najbolj pokaže, kako je oponašanje narave lahko podvrženo manipulaciji, pri čemer podoba ne izgubi resnicoljubne prepričljivosti. Še več, pred fotografijo, ki kaže nenavadno podobo se gledalec pogosto sprašuje, kako je nekaj takega sploh mogoče. Ne fotografska podoba, temveč tisto, čemur naj bi bila podoba podobna. Fotografske montaže s pomočjo starih in novih tehnologij, kakor tudi druge manipulacije, ki zapeljujejo gledalca v krivo vero, nimajo neposredne zveze s fotografijami RomineDušić, imajo pa njene fotografije zvezo s kritičnim odnosom do fotografskega medija. Da pokukamo v njegovo razmerje z resničnostjo in resnico, se zdaj vrnimo k abstraktni sliki. Vsvojem izvoru so se umetniki z abstraktno umetnostjo namenoma odpovedali upodabljanja predmetne motivike. Deklarativno so ustvarjali čiste likovne vrednosti, kakor so črta, barva in kompozicija. Podobe naj ne bi predstavljale ničesar drugega razen sebe. Theo van Doesburg je v svojem manifestu oznanil celo, da slike konkretnega slikarstva ne smejo vsebovati nobene simbolike. Danes najbrž ni težko zagovarjati teze, da pomeni nastajajo v gledalcu, ki razbira simbole v podobah, toda leta 1930 je ta zahteva in trditev imela svoj kontekst. Danes ta manifest priča o izhodiščih, na katerih so umetniki temeljili pri ustvarjanju. Njihova drža je bila trda, toga, bojevniška in po svoje spominja celo na ideologijo. A pravila, ki so jih takrat zacementirali, danes ne zdržijo več svojega namena. Modernistična gibanja in slogi so bili praviloma igre po jasnih in večnih pravilih. V skladu s temi okvirji so bila tudi umetniška dela hermetično projicirana v večnost.
V teorijo fotografije je Gottfried Jäger leta 1968 vpeljal izraz generativna fotografija ter iz njega izpeljal kasneje konkretno fotografijo. Pri tem je sledil van Doesburgovim dogmam. Kot prva takšna dela je dojemal vortografije Alvina Langdona Coburna iz leta 1917. Kasneje se je na njegovo teorijo priključila širše pojmovana abstrakcijo in tehnike od fotogramov pa vse do motivno skrajno reducirane arhitekturne fotografije. Če konkretnemu slikarstvu na koncu ni uspelo ukiniti simbolizma, se konkretna fotografija večinoma zgolj približa starim idealom. Fotografske podobo namreč vztrajno upodabljajo motive iz narave, fizisa, pa čeprav se temu upirajo. Fotografije Romine Dušić, ki so na ogled na pričujoči razstavi, so bile posnete na potovanjih. To so naključni, zaradi videza privlačni prizori. Sami po sebi so zgolj likovne kompozicije brez notranjih simbolik. Naslovi, ki jih avtorica daje podobam, so ali banalni, ker ponavljajo očitno, ali ne povedo nič ključnega ali izpovednega. Same podobe z njimi ničesar ne pridobijo. Kot fotografijam pa naslovi skupaj z zmehčano ostrino predstavljajo ključen moment, ki motivu iz narave odvzame pripovedno in simbolno moč. Še vedno je mogočerazločiti prostor, predmete in figure, vendar to ni neka odsotna resničnost. Ta za gledalca neobstaja, lahko pa si jo ustvari v domišljiji. Prizori so prisotni na fotografski površini. Resnični so tukaj in sedaj, ko sijejo v prostor proti gledalcu.
Vasja Nagy, 12/2012
